Features

 

Photo: Voranc Vogel/delo

Če je solistka gala večera virtuozinja, kot je Diana Damrau, je uspeh zagotovljen. Slavna sopranistka bo poleg najlepših arij iz Verdijevih oper TrubadurTraviataOtelloSimon Boccanegra,­ Don Carlos v Ljubljani izvedla tudi duete­ s soprogom, basbaritonistom ­Nicolasom Testéjem.

Giuseppe Verdi ni napisal veliko duetov za basbariton in sopran, zato je sestavljanje repertoarja, kot ga ponuja par Damrau – Testé, zahtevno. Pevka je začela pot z odličnimi vlogami v Mozartovih operah in ni trajalo dolgo, da so jo začeli vabiti na najuglednejše svetovne odre.

V londonski Kraljevi operi, Dunajski državni operi, Bavarski državni operi, new­yorški Metropolitanski operi so odmevale njene Barbarina, Gilda, Violetta, Konstanca, donna Anna, Suzana in Lucia di Lammermoor.

Eden od opernih direktorjev je v enem stavku povedal bistveno: »Diana Damrau ima enega izmed najlepših glasov, svojo tehnično virtuoznost čudežno združuje z rafinirano interpretacijo.«

Ljubljana Festival je njen nocojšnji nastop v Cankarjevem domu napovedal s podobnimi besedami: »Ima osupljivo tehniko, ki ji dovoljuje doseči najvišje tone z navidezno lahkoto, kot tudi močan interpretativni občutek, ki njenim likom daje resnično čustvenost in s tem prepričljivost.«

Gospa Damrau, kakšen je vaš trenutni najljubši repertoar? Kako ga načrtujete, kako izbirate vloge? Je vse odvisno od povabil?

Ta hip so moji najljubši programi zapolnjeni z lirskimi koloraturami, francoskimi in italijanskimi, in ne preveč dramatičnim belcantom. Ravno sem dobro vstopila v Donizettijevo opero Maria Stuarda in počutim se zadovoljno. Mojemu glasu ustreza približevanje ganotju pa tudi občutenemu, lahko bi rekla poduhovljenemu petju.

Načrtovanje vlog je precej zapleten posel; ker jih moram izbirati in določati za pet sezon vnaprej, si lahko razbijam glavo s tem, kako ustrezajo druga drugi in kako jih najbolj smiselno razporediti v koledarju. Nekaterih namreč ni mogoče postaviti časovno preblizu, saj bi bil način uporabe glasu povsem drugačen. Glas in telo po nekaterih vlogah potrebujeta nekaj tednov, da si opomoreta.

Poleg opernega repertoarja se ukvarjam z načrtovanjem izvedb koncertnih del, sodobne glasbe in klasičnih recitalov pesmi. Če gre za manj znana ali redkeje izvajana dela, si pomagam s posnetki, če so dosegljivi, in analiziram orkestracijo. Potem se začne igra skrivalnic.

Kako se lotite interpretacije ­velikih, vsem znanih vlog?

Običajno sem ta dela že velikokrat slišala. Ko se predam poslušanju posnetkov drugih pevk, si izbiram interpretacije pevk, ki imajo mojemu podoben glas. Sicer pa se vloge lotim staromodno: pogledam note in vlogo enostavno odpojem. Seveda se interpretacija in podtekst posamezne vloge prilagajata vsakokratni produkciji oziroma spreminjata. Opera je ves čas delo v nastajanju.

Kako presodite, da je zvok ­orkestra dober?

To je takrat, ko se vsaka skupina glasbil dobro vključi v glasbeno sliko in zmore virtuoznost. Ko zmore solist skupaj z drugimi ustvariti uravnoteženo zvočnost, kakor da bi glasbo izvajal en inštrument. No, če že sprašujete, ne maram zračnosti orkestrskih pihal.

Pred leti je Elīna Garanča povedala, da so časi Marie Callas in Renate Tebaldi, Toscaninija ali Karajana mimo in se ne bodo vrnili. Kdo od zdajšnjih dirigentov vas je navdušil?

Kot pevka blagrujem dirigente z občutkom za dramatičnost in poznavanjem človeškega glasu. Rada eksperimentiram, a najbolje je, če zvečer na odru dirigent čuti isto kot ti, se zaveda tvojega glasu, tvoje energije in zna pomagati, če se pojavijo težave. Najboljše je, ko pevca ne silijo k upoštevanju svojih zamisli.

Najbolj me je navdihnilo sodelovanje z Riccardom Mutijem, Lorinom Maazelom, Christianom Thielemannom in Kirillom Petrenkom. Ko sem sedela v dvorani na simfoničnih koncertih, sta me prevzeli energija in tehnika Lorina Maazela in Gianandree Nosede, orkester sta znala spodbuditi k tako preciznim akordom tutti forte, da si dobil občutek detonacije. Neverjetno!

Dirigentom nakažete svoje poglede na posamezno delo ali se sprijaznite in sprejmete njihovo interpretacijo?

Ne, kot sem rekla, rada delam in diskutiram. Žal velikokrat za to ni časa ali se vsaj zdi, da ga ni.

Kakšne so vaše izkušnje z občinstvom? Navajeni ste ovacij, a kako se občinstvo razlikuje? Na primer energičnega milanskega se nekateri solisti skoraj bojijo.

Vsako občinstvo in vsak večer je drugačen. Eno občinstvo je bolj odprto in zavzeto od začetka predstave, drugo ima popolnejši kulturni spomin, eno je bolj preprosto, včasih potrebuje čas, da se res posveti slišanemu … na koncu šteje, da ti zmorejo poslušalci slediti, so del atmosfere, ki jo ustvarja glasba, res čutijo glasbo … to je moj cilj in moje veselje.

Kaj boste počeli danes po zajtrku?

Vsekakor se bom izogibala soncu, sopranskemu glasu škodi vetrovno vreme pa tudi preveč sončen dan, saj zaradi izsušitve glasilk glas lahko postane bolj grob. Sicer pa ne bom počela nič posebnega, kar se da mirno bom čakala na odhod v dvorano.

Imate na dan koncerta kak ritual?

Nobenega. Nekaj malega hrane si privoščim tri, štiri ure pred koncertom, potem mi preostane le še čakanje na začetek.

Kako pogosto obiščete rodni Günzburg?

Ah, najbrž bi lahko rekla, da se pri družini zaradi mojega urnika oglasim le enkrat na leto.

Kje sicer živite?

To veste tako kot jaz, iz kovčka. Zadnja leta je za naju z možem in otrokoma izhodišče za poti v svet Zürich. [V Ljubljani Diano Damrau spremljata predšolska mladeniča, na mamino tiskovno konferenco sta prišla zmagovito, oba v dresih francoske nogometne reprezentance in s trobojniško poslikavo na obrazih.]

Sicer imamo počitniško hišo v Franciji, a pot do tja traja ves dan, saj je na odročni lokaciji, tam zaradi podnebja tudi ne moreva dobro vaditi. Zürich se je pokazal za zelo praktičnega zaradi otrok, ni daleč od moje družine, povezave s svetom so odlične. Osemdeset odstotkov leta nas ni tam.

Delo